Sankanje
Golobinca, 15.01.2010
Po dveh letih nam je končno spet uspelo organizirati sankanje na Golobinci. Zaradi ogromno drugih obveznosti, predvsem Nevinih tekem, smo se organizirali zelo na hitro, tako da je bilo število udeležencev temu primerno. Zato pa smo tisti, ki smo lahko prišli na sankanje v krasni zimski idili zelo uživali.
Dejan je poskrbel, da je bila peč topla. Na njej so se Neva, Andraž in Tjaša malo ogreli med sankanjem. Helena je poskrbela, da nam ni sladkor v krvi preveč padel, Andreja pa za vroč čaj.
Večerno sankanje ob svečah nam je kar prehitro minilo. Upam, da bo še kakšno, ob večji udeležbi prijateljev Golobince...
Pohod na Ojstrico
Ojstrica, 21.08.2009
Zadnji dan dopusta sva se Miran in Brigita odpravila na goro, katero nisva mogla preplezati pred osemnajstimi leti, zaradi slabega vremena. Tokrat sva si izbrala čudovito vreme. Le pot na Ojstrico je bila nekoliko predolga. Avto pustila nekje v dolini Podvolovjek in dobro uro hodila do markacije, ki je označevala štiri ure in pol do vrha. Kar dobro sva jo gnala v strmino skozi gozd in ruševje na visoke pašnike. Še dobro, da je pot speljana ob potočkih, na katerih sva si lajšala žejo. Na planini Korošica, je prijeten dom. A tokrat se nisva ustavljala, ker naju je vleko na vrh. Od koče naprej, pot nekaj časa vodi skozi ruševje, potem pa po grebenu proti vrhu. Na poti je kar nekaj ledenih in zelo globokih jam in brezen, tako da previdnost ni nikoli odveč. Vrh sva dosegla v planiranem času. Najin trud pa je bil poplačan s čudovitim razgledom na Kamniško savinjske Alpe.
Ker so popoldan napovedovali plohe, sva jo potem tudi dobro mahala nazaj. Najlepši del poti je bilo spuščanje navzdol po travnikih z gorskimi cvetlicami in pa seveda med grmički še z zelo dobrimi, debelimi in sladkimi borovnicami.
Kljub lepemu vremenu in lepi poti, te poti najbrž ne bova več izbrala. Pot je kar nekoliko predolga za tako goro. Kljub temu, da je pot zelo dobro markirana in označena, je kasneje med opisanimi dostopi na internetu nisem nikjer zasledila. Sedaj tudi vem, zakaj sva bila na celi poti edina vandrovca. Baje, so tudi druge poti, dovolj lepe in zanimive, predvsem pa krajše.
Pohod na Bogatina
Bogatin, 20.08.2009
Za drugi letošnji pohod smo si izbrali vzpon na na Bogatina. Na pot smo se v jutranjih urah iz Savice podali Andreja, Dejan, Neva in Jan. Po dobri uri hoje po mulatjeri iz prve svetovne vojne smo si privoščili prvi počitek in lažji zajtrk, nato pa strumno nadaljevali preko vseh oseminštiridesetih serpentin proti Komni. Potrebovali smo še dobro uro in pol da smo prišli iz gozda in se znašli pod domom na Komni. Odločili smo se da bomo dom obiskali ob vrnitvi, zato smo jo mahnili direktno do koče pod Bogatinom. Tam smo si najprej ogledali piramido s posmrtnimi ostanki vojakov iz prve svetovne vojne, nato pa obiskali še kočo, nekdanjo bolnišnico v času soške fronte, kjer smo si ogledali še nekaj slik iz tistega časa in se okrepčali s čajem in kavo.
Po počitku smo nadaljevali pot proti Bogatinskemu sedlu, ki je bil ves čas ovit v meglice. Po poti nas je presenetil pogled na sneg v globelih in vrtačah. Po dobri uri smo prispeli na sedlo, kjer pa so nam meglice onemogočile razgled na Krn in ostale očake v okolici. Tudi na vrhu Bogatina je bil razgled podoben. Ob vrnitvi smo se ustavili še v koči na Komni, kjer se je Neva okrepčala z zajetnim krožnikom jote, nato pa oddirjala v dolino, da smo jo ostali komaj dohajali.
Vzpon na Jalovec
Jalovec, 19.08.2009
Miran in Brigita sva že kar nekaj let v sanjah lezeva na to čudovito goro. Jalovec je gora, morda malce zapostavljena, tam nekje med italijansko in avstrijsko mejo, kjer komaj najdeš slovensko mobilno omrežje. Pot na Jalovec šteje med bolj zahtevne. Midva sva se odpravila po nekoliko strmejši in krajši, iz Tamarja čez Kotovo sedlo. Nekje dobrih 5 ur hoje do vrha. Začela sva zgodaj, nekaj pred šesto. Tako da sva bila pred kosilom že na vrhu. Pot naju je vodila najprej skozi gozd in čez melišče, potem nekaj strmine do visokih planinskih pašnikov, kjer se iz Kotovega sedla odpre lep razgled na Ponce in Magart. V ozadju pa na avstrijski Dobrač in italijanske Tri Cime. Od tu naprej, pa ni več šale. Pohodne palice v nahrbtnik, pa po vseh štirih v skalo in do vrha. Potem pa namesto klasičnega žegnanja, s štrikom čez rit, poljub za uspešno premagano pot in priporočilo za srečen povratek v dolino.
Navzdol sva šla počasi. Morda je bila kriva utrujenost ali pa le lep sončen dan, tako da se nama ni dalo zapuščati krasnih pogledov na gore, ki so naju obdajale. Tako sva nekje ob petih popoldan zaključila najin sanjski pohod in sklenila, da bova Jalovec še kdaj obiskala.
Prvo najstniško poletje
Golobinca, 16.08.2009
Po dolgem času smo se zopet zbali na Golobinci. Krasno poletno popoldne smo začinili z dobrotami iz žara in za povrh še z golažem iz kotla. Seveda niso manjkale tudi kremšnite, ki jih tradicionalno pripravi Darja, tokrat pa sta se jim pridružili še tortici v čast Nevinemu vstopu v najstništvo. Dogajanje smo popestrili z badmintonom in nogometom ter seveda z obveznimi kartami. Utrinki...
Pohod na Veliko planino
Velika planina, 19.07.2009
Leto je naokoli in
člani naše družine smo se odločili, da gremo tudi letos na
družinski pohod. Tokrat smo se odločili za Veliko planino.
Naš pohod smo začeli v Stahovici, kjer smo parkirali avto. Tu smo
obuli gojzarje in oprtali na rame vsak svoj nahrbtnik. Že takoj
na začetku nas je makadamska cesta vodila v hrib, pod sv.
Primožem pa smo zavili na stezo v gozd. Ta steza je bila še bolj
strma kot prej cesta, vendar smo se s počasnim in previdnim
korakom s strmino kar dobro spoprijeli.
Po dobri uri hoje smo
naredili prvi počitek, saj je ženski del družine nujno rabil
novo gorivo (sendvič in vodo). Nato smo porabili še slabo uro in
prišli smo do planine Kisovec, kjer sta nam prijazna oskrbnika
koče postregla s kavo in čajem. V nekaj minutah se nas je
nabralo toliko pohodnikov, da je oskrbnik razdelil inštrumente
in že je bilo veselo. Kar težko smo vstali in nadaljevali pot
najprej na Malo planino nato pa še na Veliko planino, najprej do
kapele Marije Snežne, nato na najvišji vrh Velike planine na
Gradišče, ki meri 1666m. Ker je bilo krasno sončno vreme, se je
od te točke videlo zelo daleč po vsej Sloveniji. Mi smo najprej
poiskali Kum, Golobinca pa je bila skrita za hribi.
Od tu pa smo se odpravili še do gostišča na Zelenem robu. To je
bil tudi naš cilj. Na poti v dolino pa smo zavili še na Sv.
Primoža nad Kamnikom, ki je izletniška točka Kamničanov. Od tu
je lep razgled na mesto in vasi spodaj. Sledil je še zadnji del
poti, ki smo jo v hitrem tempu prehodili v dobre pol ure (Jan
malo manj) in bili smo v dolini pri avtu. Komaj smo čakali, da
sezujemo pohodne čevlje, ker je cel naš pohod z vsemi postanki
in razgledi in slikanji trajal kar osem ur in pol.
Za zaključek: bil je krasen vendar precej naporen in dolg pohod,
vendar smo uživali vsi člani družine.
Prvomajski pohod na Ostrež
Ostrež, 01.05.2009
Kljub temu, da nas je slabo vreme odvrnilo od kresovanja na Golobinci, pa nas ni odvrnilo od tradicionalnega pohoda na Ostrež. Našo vztrajnost je pomlad nagradila s prekrasnim soncem. Na pod smo se podali iz različnih smeri, vsi pa smo uspešno prispeli na vrh 856m visokega Ostreža in se nato zbrali ob cerkvici, kjer smo razvezali nahrbtnike in se praznično okrepčali. Tudi spust je potekal po različnih poteh, ki pa so vse vodile v Renke, kjer smo udeleženci pohoda dogodek izčrpno analizirali.
Pohod na Čemšeniško planino
Zagorje, 24.03.2009
Zopet se je obetal krasen sončen dan in z Brigito sva se odločili, da se povzpneva na 1204m visoko Čemšeniško planino. Najin pohod sva začeli v centru Zagorja, šli čez Gorico do vasi Zavine, naprej do Klančiš, mimo vasi Ržiše do Čemšeniške planine. Pot je kar dolga in precej razgibana, zadnji del poti po gozdu pa je tudi precej strm. Do koče sva prišli v 2 urah in pol. Brigita je to pot letos prehodila že kar nekajkrat v bistveno krajšem času, jaz pa sem se na to turo iz Zagorja do Čemšeniške planine odpravila prvič. Seveda sva na cilj prispeli zadovoljni in nasmejani, saj sva kot pravi Brigita, zopet prestavili mejnik najinih (oz.mojih) sposobnosti malo više. V koči sva si privoščili polurni počitek in vroč čaj – pa pozdrav na Golobinco k Dejanu in v Zagorje k Miranu, nato pa hitro nazaj v dolino. Po dveh urah hitre hoje sva bili že doma. Miran, hvala za odlično varstvo in še boljše kosilo.
Smučanje na Rogli
Rogla, 27.02.2009
Tudi letošnje zimske počitnice so minile zelo hitro in tako kot lansko leto, smo tudi tokrat zadnji počitniški dan preživeli skupaj s prijatelji. Neva, Jan, Ana, Gašper, Brigita, Miran in Andreja smo se opravili na smučanje na Roglo. Izkoristili smo lep sončen dan in dobro pripravljene proge ter uživali na smučeh vsak na svoj način. Otroci so uživali pri skokih čez grbine, Andreji je Neva pomagala pri »piljenju tehnike«, Brigita in Miran pa sta ugotovila, da po raznih operacijah še vedno lahko odlično smučata. Seveda smo se tudi poslikali in slike poslali Dejanu v službo, ki zaradi delovnih obveznosti ni mogel uživati z nami.
Pohod na Kum
Kum, 16.11.2008
Andreja in Brigita
sta po pretečenem malem maratonu še naprej neumorni. Njuno
tokratno avanturo je zabeležila Andreja:
"Zjutraj zgodaj sem
vstal,
stvari v ruzak zmetal
in jo mahnil direktno na Kum..."
Tako začne svojo pesem skupina Orlek, nekaj podobnega pa je to
nedeljo veljalo tudi za naju z Brigito. Ne ravno zgodaj vendar
pa še dopoldne sva se iz centra Zagorja odpravili na pohod na
Kum. Pot naju je vodila skozi Zagorje, mimo železniške postaje
čez reko Savo proti Trbovljam. Ob vznožju ruševin graščine
Potiorek je markacija, ki označuje, da je do Kuma tri ure hoje.
Zajeli sva sapo in pogumno zakorakali v hrib. Pot je bila kar
naporna, strma in predvsem na debelo pokrita z mokrim listjem,
ki je precej drselo. Previdno sva korakali v hrib in kar kmalu
prišli do vasi Završje, nadaljevali po bolj položnem terenu
skozi Čebulovo dolino, nato pa spet v hrib. Tik pod Kumom sva
prišli na cesto, ki pelje iz Lontovža, nato pa še par minut po
hribčku navzgor do cerkve na Kumu.
Po dobrih dveh urah in pol hoje, naju je na vrhu pričakalo krasno sončno vreme z čudovitim razgledom na vse strani - do Triglava. V domu sva si privoščili pol ure počitka in vroč čaj, nato pa sva se spustili po drugi strani hriba na Mali Kum in naprej do Podkuma, kjer nama je nasproti iz Golobince pripeljal Dejan. Skupaj smo se odpeljali v Renke in naprej proti domu. Krasen pohod po čudoviti naravi v dobri družbi...
Desetka brez Desetke
Kranjska Gora, 18.08.2008
Zaradi slabega vremena je bila letošnja Kranjskogorska Desetka, ki nas že nekaj let zapored privabi v Kranjsko goro, odpovedana. Da pa ne bi odpoved popolnoma pokvarila tradicije, so se Neva, Jan in Andreja odločili, da si pripravijo svojo desetko. Na pot od Kranjske gore do Rateč in nazaj so se odpravili vsak na svoj način: Jan s kolesom, Neva z rolerji, Andreja pa je desetkilometrsko traso pretekla.
Najbolje je šlo seveda Janu na kolesu, vendar pa sta tudi dekleti opravili svojo nalogo. Svoj uspešen prihod v cilj so sporočili nekaj sto metrov više, kjer sta se po gorah okrog Kriških Podov potikala Sašo in Dejan. Neva, kot najmlajša, si je nato privoščila še vožnjo s sanmi, vsi skupaj pa ogromno pico. Krasen dopustniški dan!
Izlet na Viševnik
Pokljuka, 19.07.2008
Tokrat smo si za izlet izbrali pohod na Viševnik in Blejsko kočo. Večina druščine uživa na morju, tako da smo se Andreja, Jan, Neva in Dejan odpravili na družinski izlet. Sobotno jutro je bilo precej hladno, vendar se je obetal lep, sončen dan. Z avtom smo se pripeljali na Pokljuko, na Rudno polje. Tu smo se okrepčali in opremili za precej zahteven in dolg pohod. Dobro razpoloženi smo si nadeli na rame vsak svoj nahrbtnik in vzeli pot pod noge. Ta se je kmalu začela vzpenjati v hrib. Nato je bila pot pri vsakem koraku še bolj strma. Vendar pa nas to ni motilo, ker je bil z vsakim korakom tudi razgled lepši. Celo Jan, ki je bil v začetku najmanj navdušen, da gremo na pohod, je na polovici poti do Viševnika ugotovil, da je razgled čudovit. Vse to je tudi ujel v fotografski objektiv. Na vrh 2050m visokega Viševnika smo prišli po uri in 45 minut naporne hoje.
Razgled je bil res čudovit na vse strani-lepo se vidi Kredarica, dom Planika in Triglav, ki pa ga je na žalost zakrival oblak. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali na Lipance in Blejsko kočo. Pot z Viševnika je bila zahtevna, saj se strmo spušča čez skale (prekrižal nam jo je celo gad), po spustu pa je steza vseskozi potekala skoraj po ravnini. Do Blejske koče smo prišli v dveh urah. Tu smo si privoščili počitek in malico, nato pa smo se spustili še do našega izhodišča na Rudno polje. Do tukaj smo porabili še uro in deset minut hitre hoje.
Po šest urnem izletu smo bili kar malo utrujeni vendar zelo zadovoljni. Pohod je bil res čudovit in nikomur od naše družine ni bilo žal, da smo zjutraj zgodaj vstali.
Striženje ovac
Golobinca, 10.05.2008
V soboto in nedeljo je bilo na Golobinci spet delovno. Tokrat sva z Dejanom strigla ovce. Pod "mašinco" jih je prišlo šest in čeprav jih je bilo na začetku vidno strah, so bile na koncu striženja zadovoljne, saj so se znebile veliko odvečne volne, ki je v takem vremenu že prevroča. Upam, da jim je nova "frizura" všeč!
Tudi Jan in Neva sta
pripomogla k delovnemu vzdušju. Neva je pripravila odlično
kosilo na žaru, Jan pa se je ukvarjal z bolj moškimi opravili,
saj je bil delovni pripomoček sekira. Oba si zaslužita pohvale,
za dobro opravljeno delo!
Prvomajski pohod na Ostrež
Ostrež, 01.05.2008
Čeprav je bil prejšnji dan precej naporen in predvsem dolg, nas to ni oviralo, da se ne bi odpravili na prvomajski pohod. Brigita, Gašper, Helena, Tjaša, Neva in Andreja smo se odločili, da gremo na 856m visok Ostrež. Pot smo začeli v Renkah, kjer pa smo kmalu zavili na markirano stezo v gozd in se spopadli s hribom. Po poti smo videli marsikaj zanimivega, predvsem pa veliko šmarnic. Prvi postanek je bil na Ravnah pri Heleninih sorodnikih, naslednji pa pri Andrejinih. Nato smo še enkrat zagrizli v hrib, toda tokrat je bila pot krajša, saj smo bili že blizu vrha. Na Ostrežu nas je pričakalo sonce in tudi nekaj sorodnikov in znancev, ki so prišli iz druge smeri. Vsi skupaj smo na drugi hrib zavriskali Dejanu, ki je bil na Golobinci. Pošteno smo se okrepčali (ne moreš verjeti, kaj vse lahko spraviš v nahrbtnik), se spočili in ker brez harmonike ni prvega maja, tudi zaplesali. Slednje sicer ni bila najboljša ideja, ker smo priklicali dež, vendar tudi to ni pregnalo naše dobre volje. Zadovoljni smo se vrnili v dolino, kjer nas je z dišečo kavo pričakala Vanja.
Pohod je zabeležilo tudi oko fotografskega aparata.
Kresovanje 2008
Golobinca, 30.04.2008
Letos smo se na kresovanje odpravili malce bolj zgodaj, saj je bilo potrebno pripraviti še nekaj malenkosti, med drugim tudi kres. Najprej smo se dopoldne lotili izdelave nove mize in klopi, ter pripravili vse potrebno za zdaj že tradicionalni prvomajski golaž, na sedaj že tradicionalnem kresovanju na Golobinci.
Popoldne pa so se pričeli zbirati tudi ostali udeleženci,. Skupaj smo privlekli še nekaj materiala za kres in ga tudi postavili. Pred prižiganjem smo se lotili tudi golaža, dobrot z žara in sladic, ki so jih prinesli udeleženci. Ko se je pričelo temniti, smo kres prižgali in uživali v soju ognja. Zraven pa smo pridno zalagali ogenj z vejami, ki so še ostale. V hiši so se najbolj zagrizeni kvartopirci pomerili v taroku, otroci pa so uživali na topli peči. Ura je kazala že krepko v nov dan, ko smo se odpravili v dolino.
Velikonočna belina - drugič
Golobinca, 24.03.2008
Dva dneva po prvi pošiljki je zima dodala še pol metra snega. Prav neverjetno je v tem času videti več kot meter debelo snežno odejo...
Velikonočna belina
Golobinca, 22.03.2008
Poslavljajoča se zima nam je za velikonočne praznike nasula obilne zaloge snega, ki ga ni porabila v zimskem času. Na srečo je bil sneg dovolj suh, da ni povzročil kakšne večje škode. Je pa bila Golobinca ob več kot pol metra debeli snežni odeje težko dostopna.
Vzpon na Čemšeniško planino
Prvine, 22.2.2008
Miran, Andreja, Jan,
Ana, Gašper in Neva so se na prijeten zimski dan sprehodili do
Čemšeniške planine. Jan si je izlet zapomnil takole:
Čeprav je bil zadnji dan počitnic bolj oblačen od prejšnjih,
smo ga pridno izkoristili za pohod na Čemšeniško planino.
Ob 11:30 smo se od Prvin odpravili peš proti vrhu, z izjemo Gašperja,
ki je poskusil s kolesom.
Otroci smo do doma prispeli malo pred dvanajsto uro, Miran, Andreja in Gašper pa so prisopihali slabih deset minut kasneje. Ana je medtem uživala na gugalnici, Neva ob igranju s keglji, jaz pa sem bil dežurni fotograf. Oskrbnik nam je postregel z vročim čajem in kavo, mi pa smo se posladkali s čokolado.
Po počitku se je prikazalo sonce, ki nas je dobre volje pospremilo v dolino. Tokrat je šlo Gašperju bistveno bolje (vožnja s kolesom navzdol), vendar tudi meni ni šlo dosti slabše (tek za Gašperjem), saj se me ni z lahkoto znebil. Ostale štiri pohodnike, pa sva kar nekaj časa čakala pri avtomobilih. Zadovoljni smo se odpeljali v dolino, Gašper pa je imel še dovolj energije, da je pot nadaljeval s kolesom.
Sankališče na Golobinci odprto
Golobinca, 26.12.2007
Narava je bila radodarna s snegom tudi ob koncu leta in nam polepšala praznike s tanko snežno odejo, ki pa je bila vseeno dovolj debela, da smo jo izkoristili za sankanje na Golobinci. Otroci in odrasli smo v prazničnih dneh uživali v snežnih radostih z vsakovrstnim dričanjem po bregu, ter se greli na peči s čajem ali kuhanim vinom.
Ko se je stemnilo, smo nadeli še naglavne svetilke in označili progo z baklami, ter si priredili pravo nočno sankanje, ki se je zavleklo v pozen večer. Dogodek vsekakor zasluži ponovitev.
Prvi sneg
Golobinca, 21.10.2007
Golobinco je sredi jeseni pobelil prvi sneg. Morda napoveduje hudo in dolgo zimo? Ovce so bile nad zgodnjo zimo nemalo presenečene in so prvi sneg komentirale takole: beeeee...
Kumska nedelja
Kum, 26.8.2007
Andreja in Neva sta se ta dan priključili množici obiskovalcev Kuma. Na pot sta se podali s sorodniki in znanci iz Malega Kuma. Tempo romarjev je bil prepočasen za Nevo, ki je odbrzela na vrh.
Na Kumu jih je pričakalo lepo vreme in še nekaj sorodnikov in znancev, ki so prispeli na Kum iz drugih smeri. Skupaj so uživali v naravi in razgledu. Priložnosti primerno so se okrepčali in osvežili.
V zgodnjih popoldanskih urah sta se odpravili nazaj na izhodišče, kjer ju je čakal avtomobil, s katerim sta se utrujeni a zadovoljni vrnili domov.
Poglejte si še preostale slike...
Vzpon na Triglav
Triglav, 16.8.2007
V zgodnem jutru se nas je osmerica podala na obisk najvišje točke v Sloveniji. Iz planine Blato smo se mimo Koče ob jezeru in Triglavskih jezer povzpeli do Doliča. Brigita je zaradi težav s kolenom ubrala svojo, malce krajšo pot. Po dobrih šestih urah smo prispeli do Doliča, kjer smo se okrepčali in odpočili. Dobro uro za nami je prišla tudi Brigita. Vremenska napoved za naslednji dan ni bila ravno najboljša, in tudi vetrovi in megla niso obetali lepega jutra. Zato smo se odločili, da se še isti dan povzpnemo na vrh. Iz Doliča smo se odpravili brez Brigite in Ane, ki sta na vrhu že bili in sta dali prednost počitku. Pod triglavsko steno pa je misel na plezanje opustil tudi Aljaž, ki je tudi tožil zaradi bolečin v kolenu. Vzpon je potekal brez zapletov le na grebenu nas je malce oviral veter. Zato pa nas je očak razveselil s poznim popoldanskim sonce. Tudi s spustom ni bilo težav, tako da smo se po štirih urah in pol vrnili v kočo.
Naslednji dan smo se spustili v dolino iz Doliča mimo Vodnikove koče po poti v Staro Fužino in se na koncu še enkrat povzpeli na planino Blato, kjer nas je ob avtomobilih že čakala Brigita, ki je tudi za spust ubrala svojo pot.
Poglejte si še preostale slike...
Kresovanje
Golobinca, 30.4.2007
Letošnja suša je krojila tudi priprave na kresovanje, saj do zadnjega dne nismo vedeli ali bo kurjenje kresa vsaj približno varno. Zmagala je odločitev za kresovanje in popoldne smo se zbrali na Golobinci, nekateri z avtomobili, najbolj pridni pa celo peš.
Ko se je stemnilo, smo zakurili kres in uživali v krasnem večeru.
Seveda ni manjkala bogata materialna podpora in obvezne karte.
Priprave na kresovanje
Golobinca, 28.4.2007
Pravi poletni dan, konec aprila, nas je zvabil na Golobinco. Tam nas je čakal ogromen kup vej, ki jih je bilo potrebno razrezati za drva, ostanki, pa so bili namenjeni kresu. Pošteno smo se trudili na soncu in obsekane veje pridno zlagali na traktor.
Mala Stane, Helena in Brigita, ki so bili glavni za razrez in zlaganje so bili neumorni.
Ovce so si v senci sicer mislile svoje, vendar se nismo dali. Naporno delo nam je pobralo veliko energije, zato je bilo potrebno izgubljeno nadomestiti.
Seveda je bilo za jedačo in pijačo dobro poskrbljeno, pa tudi sladkosnedi smo prišli na svoj račun, saj dobrot kar ni hotelo zmanjkati.
Za uspešen zaključek pripravljalnega dne, pa smo se majhni in veliki lotili še skoraj obveznih kart.
Prvi podmladek v čredi
Golobinca, 13.3.2007
Mala čreda je končno poskrbela za naraščaj. Ponosna mama ovca, ki je povrgla prvič in mali jagenjček snežno bele barve se počutita dobro.
Selitev v zimsko rezidenco
Golobinca, 05.11. 2006
Pusti jesenski dnevi je opominjajo na prihajajočo zimo. Zato je potrebno poskrbeti tudi za štirinožne prebivalce Golobince. Andreja, Dejan, Jan in Neva so drobnici pripravili električno ogrado v bližini hiše in hleva, za snežne dni pa še fiksno ograjo.
Pri postavljanju ograje sta na pomoč prišla Miran in Gašper, Brigita je poskrbela za pripravo zavetišča, Andreja in Neva pa za okrepčila.
Čredi smo privoščili še nekaj dobrot iz vrta pod budnim očesom pastirice Ane in pastirja Jana...
... potem pa jih družno odgnali v novo domovanje.
Ogled Lovrenških jezer
Rogla, 20.8.2006
To nedeljo smo se odpravili na ogled Lovrenških jezer. Na Roglo smo se odpravili ob deseti uri. Iz Rogle nas je do jezer vodila široka položna pot. Nekateri so med potjo nabirali borovnice, drugi pa so se ukvarjali s čakanjem prvih.
Barje smo si najprej ogledali iz razglednega stolpa, nato pa smo si jezerca (ali kot je komentiral Jan: "Malo večje luže.") ogledali še od blizu in skupaj občudovali naravne danosti.
Na Roglo smo se vrnili precej hitreje in poiskali zavetje v šotoru. Po okrepčilu smo se odpravili še na sankanje, kjer so prišli na svoj račun mali in veliki otroci.
Po prihodu v Zagorje so kavica, piškotki, borovnice in velika lubenica poskrbeli za lažjo analizo izleta.
Kdor pa ne verjame, da je barje Lovrenških jezer zares vredno ogleda, pa naj se prepriča še na spletni strani Lovrenških jezer.
Novi prebivalci Golobince
Golobinca, maj, junij 2006
Po dolgem času so na Golobinci spet stalni prebivalci. V maju se je tam naselila manjša čreda ovac.
V juniju pa sta se čredi pridružili še dve burski kozi.
Stanovalci so navdušeni nad nastanitvijo, okoljem in zlasti prehrano.